Korenine

V Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1952 je Zas, član Slovenskega katoliškega prosvetnega društva, podal poročilo o prosvetnem delu na Goriškem. Takole razmišlja: “Plug, ki smo ga zastavili v decembru 1949, je pustil za seboj prve brazde. Razveseljivo je, da trud ni bil zaman, kajti takrat pričeto delo se nadaljuje in sicer bolj načrtno. Okoli naših prosvetnih večerov se je zbral krog ljudi, ki je z veseljem in zanimanjem sledil temu delu.” Za konec plodne sezone 1951 pa zapiše: “Zaključno predavanje smo imeli 20. junija, in sicer o politični in kulturni zgodovini goriških Slovencev. Seznanili smo se z osebami, ki so mnogo pripomogle, da se je naše ljudstvo začelo razvijati. Za lepši zaključek tega večera je poskrbel c. g. Mirko Filej, ki je prvič nastopil med nami s svojim zborom.” Ta datum se je zapisal v zgodovino zborovske kulture na Goriškem kot rojstni datum zbora, ki se je nekaj let kasneje poimenoval po Lojzetu Bratužu. Več let je deloval v okviru društva, leta 1973 pa je ubral samostojnejšo pot s svojim odborom, katerega stalni član je dirigent zbora.

Prvi koraki

Po vojni so Slovenci na Goriškem z vso vnemo začeli sestavljati drobce svojega kulturnega bogastva, ki ga je fašizem tako nasilno in kruto oropal in razbil. Ni čudno, da se je prva oglasila slovenska pesem, saj je bila skupaj s pisano besedo najbolj preganjana in je prav zaradi nje padla prva žrtev črne diktature Lojze Bratuž. Navdušeni pevci, med katerimi je bil tudi velik ljubitelj glasbene muze v prometni nesreči pri Chiavariju prezgodaj preminuli Polde Doljak, so bili dovolj homogeno telo, da so pod izkušeno roko prof. Mirka Fileja, ki je zbor ustanovil in prevzel njegovo vodstvo, hitro zrasli v zavidljivo glasbeno skupino. Povsod so želi izredne uspehe. Kmalu so začeli izvajati zahtevnejše skladbe, med katere se uvrščajo tudi operne arije s solističnimi vložki. Pri tem so večkrat sodelovali tudi mladi pianisti Lojzka Bratuž, Andrej Bratuž in Iva Hrovatin, ki so z dognano spremljavo obogatili pevske nastope.
Leta 1957 so uspešno izvedli tudi Sattnerjevo kantato Jeftejeva prisega. Karizmatični glasbeni duh prof. Mirka Fileja in njegova izredna vljudnost, živahnost, optimizem in preprostost so navduševali publiko do take mere, da je prišlo tudi do podobnih zapisov:“Višek je bil, ko je dolinski študent izročil šopek g. dirigentu, ki ga je tako prijazno domače sprejel, da tega Dolinčani in mnogi naši sosedje ne bodo nikoli pozabili…”(KatG 10.2.1955). Zbor je večkrat nastopal v različnih zasedbah (mešani, moški in tudi ženski in celo kot oktet), tudi z orkestrom in solisti. Na žalost je profesor Filej mnogo prezgodaj omahnil. Za njim je zazevala vrzel, ki jo je bilo težko zapolniti, saj je bil sam odličen pedagog – še danes deluje na goriškem vrsta dirigentov iz njegove šole – organizator, na Placuti je ustanovil orglarsko šolo, da bi našim cerkvam zagotovil organiste, poleg tega pa je bil še odličen duhovnik: poskrbel je tudi za obnovo in izboljšave cerkve sv. Ivana, za katero je z veliko ljubeznijo skrbel od svojega prihoda v Gorico do prerane smrti. Kak mesec po njegovi smrti je ob spominskem večeru v novi dvorani Katoliškega doma, ki si jo je prof. Filej izredno želel, nekdo zapisal:” Ko se je nato odprla zavesa in je pred nami na odru stal številni zbor Lojze Bratuž, so se vsa srca stisnila v bolečini. To je bil njegov zbor, v katerega je položil vso ljubezen, se žrtvoval zanj do smrti. Kako si je želel, da bi vsi pevci nastopili na odru v enotnih oblekah. To je bila ena njegovih zadnjih skrbi pred smrtjo. Preskrbel jim je obleke, njegova zamisel se je na tem večeru uresničila, a njemu ni bilo dano, da bi to doživel.” (KatG 4.10.1962). V dobrih desetih letih vodenja zbora je Mirko Filej poživil srečanja s tržaškimi rojaki, stkal prve niti s Slovenci na Koroškem in tako povezal dele narodovega telesa, ki so ostali izven domovine. Zbor je po pisanju kritikov v teh prvih letih dosegel zavidljivo umetniško raven in poustvarjalno moč. že leta 1951 je za spominsko slavje ob 20-letnici smrti nadškofa F. B. Sedeja poleg Gallusove Ecce quomodo zapel še “psalm Iz globočine, katerega je uglasbil starosta beneških Slovencev Ivan Trinko za peto obletnico smrti pok. nadškofa. Ali tedaj pesmi niso mogli izvajati, ker je tedanja goriška kvestura prepovedala vsako zunanje slavje za pokojnim nadškofom. Zato je ta precej zahtevna skladba msgr. Trinka doživela v sredo 28. novembra svojo krstno izvedbo.” (KatG 6.12.1951). Več je bilo podobnih krstnih izvedb, saj je profesor Filej, sam odličen glasbenik in skladatelj, pogosto prirejal ali na novo uglasbil dela posebej za svoj zbor. Nepozabno so se vtisnili v spomin prvi nastopi npr. koncert pesmi primorskega skladatelja Vinka Vodopivca (1953) in koncerta na Tržaškem (1955). Njegova srčna želja, da bi zbor imel udobne prostore za tedenske vaje,

se je uresničila z dograditvijo Katoliškega doma. žal pa ga prof. Filej ni mogel uživati, saj je umrl v letu odprtja novega kulturnega hrama. Za priljubljenim Mirkom Filejem je vodstvo zbora prevzel njegov učenec prof. Ivo Bolčina, ki je zbor dvakrat pripravil za mednarodno pevsko tekmovanje C. A. Seghizzi in sicer leta 1963 in 1964 (ko je zaradi bolezni Iva Bolčine dirigiral Stanko Jericijo). Na prošnjo stolnega kapitlja je zbor celo sezono 1964 -1965 sodeloval pri nadškofovih mašah v goriški stolni cerkvi. Ti nastopi so imeli v javnosti velik odmev, za zbor pa so pomenili velik izziv v študijskem in interpretacijskem pogledu. Naj omenimo le dve izvedeni maši Gruberjevo Erste Sonntagmesse in Messa a due voci pari C. Dobicija. Obdobje, v katerem je zbor vodil Ivo Bolčina, je tako zaznamovano predvsem s cerkveno glasbo, saj je petje v goriški stolni cerkvi zahtevalo veliko priprav in poseben pristop pevcev do sakralne glasbe.

“Zlata doba”

Leta 1965 je mesto dirigenta prevzel prof. Stanko Jericijo, kaplan za slovenske vernike v cerkvi sv. Ignacija in izvrsten glasbenik. V zbor je vnesel veliko novosti. Posebno skrb je posvečal pevski tehniki in interpretaciji. želel je, da se vsak pevec poglobi v besedilo in sporočilnost pesmi, okusi njeno lepoto in to glasovno izrazi. Profesor Jericijo je zboru posvetil nad trideset let požrtvovalnega in vztrajnega dela, povrhu pa še celo vrsto skladb, ki jih je zbor seveda tudi prvič izvedel. To obdobje je potekalo v znamenju polifonije, slovenskih narodnih in prirejenih pesmi pa tudi drznejših skladb sodobnih slovenskih avtorjev. Tradicija polifonskega petja je sicer izvirala že iz časov profesorja M. Fileja, prof. Jericijo pa ji je zagotovil trajnejšo in rednejšo vlogo. V treh dolgih desetletjih je zbor izpilil nešteto skladb renesančnih mojstrov, med katerimi ima častno mesto slovenski skladatelj Jakob Petelin Gallus. Repertoar zbora se je hitro širil, pevci so zelo dobro sprejemali polifonske skladbe, ki so bile v programih zamejskih zborov izjemno redke, na Goriškem pa verjetno docela odsotne. Skladno s programsko širitvijo in pestrejšo ponudbo je zbor širil tudi krog poslušalcev in kraj nastopov. Verjetno je prvi zamejski zbor, ki mu je uspelo nastopiti daleč v tujini in s pesmijo povezati slovenske izseljence. Leta 1977 se je namreč zelo uspešno predstavil pariškim Slovencem, ki pa jim je v zadovoljstvo vseh uspelo pritegniti na koncert izredno veliko število Francozov. Ta nastop je med rojaki v Parizu še vedno nepozaben. Povezovanju Slovencev po svetu s predstavitvijo zamejske glasbene ustvarjalnosti je zbor dodal še nastop v Rimu (s snemanjem v veliki avdienčni dvorani v Vatikanu za slovenske oddaje Radia Vatikan), dvakratno potovanje po švici in koncert med Slovenci v Milanu. Vedno pogosteje je zbor začel segati po delih domačih sodobnih skladateljev, ki so večkrat namenili svoje skladbe prav zboru L. Bratuž. Poleg samega dirigenta je treba med temi omeniti predvsem Andreja Bratuža, Ubalda Vrabca in Pavleta Merkùja. Tako se je v zakladnico zbora steklo kar lepo število krstnih izvedb (npr. Merkùjeva Parcè a mi Signor, leta 1979 v Camino al Tagliamento; Vrabčeva Na goriškem Travniku leta 1992). Okrog osemdesetih let je zbor nekaj časa nastopal tudi v ženskem sestavu pod vodstvom Franke žgavec in se npr. leta 1980 predstavil na reviji Primorska poje v Trstu.
Prof. Jericijo je poleg zbora L. Bratuž vodil tudi župnijski zbor Sant’Ignazio, zato se mu je zdelo primerno splesti med zboroma vezi pevskega sodelovanja. Ta posrečena zamisel je obrodila sadove že leta 1975 z nastopom obeh omenjenih pevskih skupin v travniški cerkvi z vrsto polifonskih skladb za dva zbora. Za Gorico je bila to prijetna novost in izredno lep glasbeni užitek. V naslednjih letih so se tudi pomnožili nastopi na italijanskih glasbenih prireditvah v samem mestu (npr. koncerti v cerkvi sv. Ignacija ob prazniku sv. Cecilije, božični koncerti v Deželnem avditoriju). Sodelovanje z omenjenim italijanskim zborom je posebno izrazito odmevalo s predstavitvijo skladbe Missa Octo vocum Francesca Bianciardija (1572 – 1607). S tem koncertom sta zbora gostovala v Sieni, skladateljevem rojstnem kraju, v Kranju in Benetkah in Milstattu v Avstriji. Vokalni glasbi se je v zadnjih letih pridružila še glasbena spremljava. Zbor je namreč svojo glasbeno ponudbo obogatil še z vokalno – instrumentalnimi kompozicijami in pritegnil k sodelovanju tudi nekatere okoliške zbore. Med tovrstnimi nastopi gotovo izstopa Jeftejeva prisega, kantata H. Sattnerja za zbor, soliste in orkester na Gregorčičevo besedilo, ki jo je zbor z velikim uspehom izvedel tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani. V začetku devetdesetih let je zbor pripravil nekaj odmevnih monografskih koncertov, povezanih tudi s pomembnimi obletnicami, npr. ciklus Gallusovih skladb ob 400-letnici skladateljeve smrti, koncert Vodopivčevih cerkvenih del. Omeniti je treba veličastno slavje ob papeževem obisku v Gorici leta 1992, ko je zbor L. Bratuž z nekaterimi italijanskimi in furlanskimi zbori ob spremljavi orkestra in pod vodstvom Stanka Jericija izvedel mogočno skladbo Tu es Petrus, ki ga je za to priložnost zložil sam dirigent.